Moraš imeti srečo

Boris Mušič se je redno zaposlil 1. marca leta 1977 kot elektromonter v gradbeni skupini v Kranju. Po odsluženem vojaškem roku, ki je trajal slabih 15 mesecev, so ga premestili v Cerklje, v krajevno nadzorništvo. Nad njim je »bdel« Andrej Ropret, ki ga je stalno motiviral in spodbujal k napredku. Z njegovo pomočjo je hitro, predvsem pa varno spoznal različne metode dela. Tam je deloval vse do upokojitve, njegov zadnji delovni dan je bil 14. december 2021. Na vprašanje, kako se je delo  na terenu nekoč razlikovalo z današnjim, je bil odgovor zelo širok: »Včasih smo delali vse. Opravljali smo tako gradbena dela, »pela« sta kramp in lopata, kot tudi vsa elektro dela.« Spominja se, da so na področju Cerkelj sami na novo zgradili skoraj vse daljnovodne povezave in transformatorske postaje. Zaradi razgibanega terena, predvsem pa različnih vremenskih vplivov, ki jih nikoli ni manjkalo, so že takrat stremeli k izgradnji omrežja pod zemljo. Na Elektro Gorenjska  ga vežejo lepi spomini, ponosen je, da je lahko deloval v njem tako dolgo. »V kolektivu je bil vedno prijetno vzdušje, s sodelavci smo se dobro razumeli.«

Boris je dober v datumih in številkah, zato je v nadaljevanju kot mejnike predstavil različne dogodke, ki se jih rad spominja še danes.

Potres v Posočju je leta 1976 tako uničil omrežje, da so na pomoč prišli tudi iz drugih distribucijskih podjetij. Boris je skupaj s še desetimi sodelavci na tem področju pomagal kar štiri mesece. Na novo so zgradili omrežje v štirih vaseh: Robič, Staro selo, Kred in Sožid. Teh dni se spominja z nasmehom: »Zelo prijazni so bili vsi, lepo smo se imeli. Vsi smo bili zelo mladi, zato smo bili še bolj veseli, ko so mimo prišle kakšne luštne punce. Tudi teh je bilo kar nekaj.«

Leta 1978 se spominja, da so šli tudi na Kosovo, kjer so kooperantu Arifaju Jusufu pomagali zgraditi novo transformatorsko postajo, na katero so priključili tri njegove hiše. Kot pravi, je bilo tam kot na divjem zahodu – popolnoma drugače od situacije v Sloveniji.

Njegova glavna misel pri vseh delih, ki so jih opravljali, je bila: Naše poslanstvo je pomagati ljudem. Prav tako je še dodal, da so vedno, ko so zaključili z delom, bodisi v vasi ali pa po hišah, imeli likof.

Pet delovnih varnostnih pravil je ključnih pri delu

»To je sveto, « poudari. »Nikoli se ne mudi tako zelo, vedno je treba preveriti, da je vse ozemljeno in da so naprave v breznapetostnem stanju.« Čeprav so se trudili in dvojno preverjali stanje, je žal prišlo tudi do delovnih nesreč. Teh se spominja s cmokom v grlu, saj ve, da je bil na koncu vedno kriv človek. Žal.

V svoji bogati karieri se še danes kot živo spominja nevarnosti, ki so jim bili izpostavljeni v času vojne za Slovenijo. Glede na to, da so imeli »na čez« Brnik in Krvavec, so skupaj s sodelavci odklopili daljnovod proti letališču. »Noro je bilo,« to je vse, kar je lahko povedal o tej izkušnji.

Bil je krajevni nadzornik z najdaljšim stažem.

1. oktobra 1993 je postal nadzornik v Cerkljah. Čeprav je bilo nadzorništvo izrednega pomena, saj je pokrivalo strateške točke (letališče Brnik, Krvavec), so imeli nad seboj stalno breme, da jih bodo ukinili. Posledično je vlagal veliko naporov, da je upravičil njihov obstoj.

Kot poudarja, je bil njegov moto pri vodenju ljudi zelo enostaven: »Z ljudmi moraš znati delati. Ljudi moraš poslušati, veliko se naučiš. Zato je tako ključen pogovor, izmenjava mnenj, praks, deljenje in sprejemanje nasvetov. Ključno pa je, da je treba delati.«

Ve, da je veljal za zahtevnega šefa, pogajalca na terenu, vendar je do vseh skušal biti pravičen in pošten.

V pogovoru je nanizal številne ljudi, s katerimi je deloval in s pomočjo katerih se je nadzorništvo tudi investicijsko gledano zelo nadgradilo. S Srečkom Rozmanom, ki je delal v investicijah, sta bila »dream team«. Dobro sta se razumela in posledično sta tudi dobro delala. Oba sta bila aktivatorja, zato sta pokablila ogromno področja.

Že v preteklosti je primanjkovalo finančnih sredstev, posledično je bilo potrebno veliko usklajevanj in prepričevanj vaščanov. Včasih so morale izkope plačevati vasi, zato so sodelovali na številnih sestankih vaških skupnosti, kjer so prepričevali prebivalce o pomenu zanesljivega omrežja. »Veliko ur smo porabili, vendar je bilo vredno,« doda.

Leta 2005 je prevzel tudi nadzorništvo Visoko. Njegov glavni cilj na tem območju je bil, da bi se povezali z Avstrijo. Pripravljali so projekte, iskali možnosti in rešitve, da bi do tega prišlo. »To je bilo izrednega pomena.« Sreča v nesreči – ko je Slovenijo leta 2014 prizadel žled, je bila to ena prvih in izredno pomembnih potez, ki jo je izvedel Elektro Gorenjska. Drugod po državi so bili ljudje v temi po cele tedne. Ker je žled prizadel predvsem visoko ležeče in odmaknjene vasi, na Gorenjskem je bilo to Jezersko, je bila rešitev na dlani. Skupaj z Mihom Žumrom, razvojnim vodjem projekta, in seveda s posluhom takratnega predsednika uprave mag. Bojanom Luskovcem je bil projekt uresničen v rekordnem času.

Boris pa ni bil le zagnan delavec, temveč je tudi velik športnik. Še danes je član športnega društva, še posebej dober je v kegljanju. Vsako leto tako sodeluje na letnih športnih igrah in velja za veterana po udeležbi na teh igrah. »Elektro mi je dal vse,« pravi »voljo, zagon, predvsem pa zavedanje, da si koristen. V čast mi je bilo, da sem bil zaposlen v Elektru Gorenjska.« Boris je bil tudi več let del ekipe, ki se je pomerila v plezanju na drog, paradni disciplini električarjev.

Po dobrem letu in pol v pokoju je odkril kar nekaj novih hobijev, med njimi je na prvem mestu motor. Poleg dela okrog hiše se rad druži z dvema vnukinjama, zato je dela vedno dovolj. »Včasih bi bil raje še vedno v službi, saj je lahko tudi v pokoju zelo naporno,« doda.

Vsem zaposlenim želi predvsem sreče – »moraš jo imeti, če si zdrav, potem lahko najdeš tiste stvari v življenju, ki te osrečujejo.«

Nazaj na vse novice