Z dobrimi odnosi se vse reši

Zakonca sta skoraj dvajset let  v pokoju, z nami pa sta delila zanimive zgodbe iz časa svoje zaposlitve v podjetju. Kot priznavata, je zagotovo drugače, če sta v podjetju zaposlena oba – mož in žena. Tako poznata oba večino zaposlenih in dogodkov – tako lepih kot tudi slabih. Jožica in Branko sta bila zaposlena na različnih področjih, zato sta se dnevno srečevala in delala z različnimi ljudmi in drugačnimi protokoli dela. V službo sta zjutraj vedno hodila skupaj, domov pa le redko.

V belih haljah kot zdravniki

Branko Mervič je delo v podjetju Elektro Gorenjska, prej Elektro Kranj, spoznaval že kot dijak. Opravljal je počitniška dela in prakso. Ko se je zaposlil, je podjetje in način dela poznal že skoraj do »obisti«.

»Prvega dneva se res ne spominjam, saj sem bil že prej toliko časa povezan s podjetjem. Je pa res, da sem takoj prvi dan poznal že večino ljudi, kar je bila zame zagotovo prednost, in moram reči, da je bilo to zelo dobro.« Na začetku, od leta 1963 naprej, je deloval v projektivnem biroju, ki je bil na Stari cesti v Kranju. »Bili smo krasna ekipa z odličnim šefom Milanom Križnarjem. »Inženir« smo ga klicali.« V projektivnem biroju so bili takrat zaposleni poleg gospoda Merviča še Minka Markelj, Miro Dolenc, Janez Grašič, Franc Kozelj, Janez Jordan, Drago Štefe in Jože Novak.

»Za projektante je bilo značilno, da smo bili v belih haljah – kot zdravniki. To je pomenilo, da si nekaj več, da nekaj predstavljaš. In res: vsi iz projektivnega biroja smo bili vedno zaželeni. Hitro in učinkovito smo uredili vse projekte, tudi po ves teden smo bili na posameznih območjih in trasirali, risali omrežje,« poudarja Branko.

V ekipi je bilo čutiti povezanost, skupinski duh, predvsem pa to, da res nikoli in nikdar nihče ni rekel, da določenih zadev ne more ali noče narediti. »Celoten kolektiv je bil zelo mlad. Vsi smo bili željni znanja, prav tako pa smo bili tudi vsi vedno pripravljeni na vsako idejo, ki jo je dal šef. Vsak dan je bilo kaj novega, zato se ni zgodilo niti enkrat, da ne bi želel v službo. Odlično je bilo,« se še spominja.

Gospod Mervič se dobro spominja, da so bili projektanti prvi v podjetju, ki so dobili svoje vozilo – fičkota. Z njim so se vozili po Gorenjski, da so lažje in hitreje urejali projekte. 

Kot so poudarili tudi drugi, je bilo podjetje Elektro Gorenjska s svojimi zaposlenimi zelo napredno. Zaposleni, predvsem vodje, so imeli jasno vizijo – zanesljivo in kakovostno oskrbo z elektriko se lahko zagotovi Gorenjski s pomočjo robustnega omrežja, ki je v zemlji, prav tako z uporabo takrat najsodobnejših tehnologij na srednji in nizki napetosti. Tako so že v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja začeli s projektiranjem in kasneje z gradnjo GIS-stikališč. Prvo je bilo na Zlatem Polju, sledila so ostala stikališča (Labore, Medvode itd.).

Zaradi te vizije je bilo razumljivo, da so vsi hitro poprijeli za vsako delo. Vsi projektanti so imeli izpit za motorno žago. »Vse smo delali, žagali, trasirali, risali. Na Jezerskem smo bili kar ves teden, dela ni zmanjkalo, smeha pa tudi ne,« z nasmehom poudari. Ob pripovedovanju se hitro spomni kakšne anekdote, predvsem pa vragolij, ki so jih spotoma ušpičili drug drugemu. »Nismo bili zamerljivi, niti nas niso tako jemali. Je pa res, da smo zaposleni iz projektivnega biroja poskrbeli, da je bilo vedno zabavno, predvsem je bilo vedno veliko presenečenj. Marsikdo se nas je potem kar malo bal,« doda v smehu.

S sodelovanjem do uspeha

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Branko Mervič prevzel naloge za pridobivanje zemljišč in upravnih dovoljenj za gradnjo elektroenergetskih objektov. V novi službi investicij je bil zaposlen do upokojitve. Še vedno se zelo dobro spominja vseh ljudi in poudari, da je bila ekipa čudovita. »Valentin Bernik je bil sploh krasen, čudovito sva sodelovala.« Hitro pokaže zvezek, v katerem so s čitljivo tehnično pisavo po letih zapisani objekti in datum, kdaj je bila upravna dokumentacija zbrana, projekt pa zaključen. V njem so tako vse transformatorske postaje, več kot 1686 jih je bilo. Pri večini je bil postopek pripravljen in voden »vnaprej«. V takratnih časih ni bilo mailov, kaj šele mobilnih telefonov, zato je bila zmagovalna taktika sledeča: z vsemi soglasodajalci je gospod Mervič sklical skupen »ogled in ureditev lokacije na terenu«. Na tak način se je učinkovito, predvsem pa zelo jasno in transparentno, vsem vključenim predstavil status; postopek pridobivanja potrebnih dovoljenj je tako hitro stekel. »Vsi so se odzvali, nikoli nismo imeli težave, da bi manjkali. Mogoče tudi zato, ker so vedeli, da bodo šli potem tudi na brezplačno kosilo,« doda. Prav tako ne pozabi pohvaliti ostalih ekip, s katerimi je sodeloval na terenu: »Brez dobrih geometrov nisi mogel prav veliko, zato bi pohvalil Iztoka Šterna in Iztoka Štularja. Zelo dobro smo sodelovali. Dobro razumevanje je ključ do uspeha.«

Celoten intervju si lahko preberete v časopisu Elgo (povezava)

Nazaj na vse novice